Bojanova jama

Kategorija: Članki Objavljeno: Nedelja, 08 Avgust 2010

Predjamski sistem je dolgo veljal za drugi najdaljši jamski sistem v Sloveniji in še vedno bije boj za obstanek na drugem mestu. O njegovem nastanku je bilo povedanega že veliko, nesporni dejstvi sta, da ga je izoblikovala ponikovalnica Lokva in da so podzemne vodne poti neposredno povezane z Vipavsko dolino. Povezava med Predjamskim sistemom in Vipavsko jamo (izviri reke Vipave) je bila domnevno ugotovljena že v 19. stoletju s pomočjo lesne žagovine, po drugi svetovni vojni pa so z uporabo strokovnih metod to povezanost tudi dokončno potrdili.
1 Zahodni rov, 2 kamin, 3 Lenčkova jama, 4 Bojanova jamaIzjemen podzemni potencial Predjamskega sistema z zaledjem, privlači številne generacije slovenskih jamarjev, ki njeno nedrje raziskujejo že več kot sto let. Pri teh raziskovanjih smo pomembno vlogo odigrali tudi postojnski jamarji zbrani v Društvu za raziskovanje jam Luka Čeč. Sistem za Predjamskim gradom obsega 13 km podzemnih rovov, z novimi odkritji v letu 2009 pa z gotovostjo trdimo, da presega 14 km. V mesecu marcu 2009 smo tako člani DZRJ Luka Čeč po več letih raziskovanj, povezali Bojanovo jamo z Jamo pod Predjamskim gradom.

Lenčkova jama

Vhod v Lenčkovo jamo se nahaja 740m severno od Predjamskega gradu. Do odkritja te povezave so nas pripeljale večletne raziskave, ki jih na tem območju izvajamo od leta 2005 in so že botrovale odkritju bližnje Lenčkove jame. Ravno odkritje Lenčkove jame nas je vzpodbudilo k temu, da smo pozornost usmerili v iskanje povezav okoliških jam s Predjamskim sistemom. Raziskave v  Lenčkovi jami so se po letu 2005 nenadejano zaustavile, saj nismo našli nadaljevanja, kakršnega je obetal prepih na vhodu v jamo. Zaradi neuspelih raziskav v Lenčkovi jami smo se stvari lotili na drugem koncu in sicer v Zahodnem rovu (Predjamski sistem), ki se nahaja približno 150 m vertikalno pod Lenčkovo jamo. S plezanjem kaminov smo se skušali prebiti ''od spodaj navzgor'' in povezati obe jami. Po nekaj poizkusih plezanja kaminov, ki so se vsi zaključili z neprehodnimi ožinami brez prepiha, smo po namigu našega člana Jurija Hajne pričeli s plezanjem kamina v novo raziskanem rovu, ki se nahaja tik pred Zavito dvorano v Zahodnem rovu. Kamin se je že v začetku zdel obetaven, saj se je v njem čutilo strujanje zraka in marca leta 2006 smo pričeli s tehničnim plezanjem. Po dveh mesecih plezanja (vikend akcije) smo dosegli skupno višino +110 m. Glede na položaje novih rovov, ki smo jih določili s pomočjo krožnih anten (tuljav) in jamskega radia Nicola, smo sklepali, da se nahajamo približno 30 m pod površjem in hkrati 150 m vzhodneje od Lenčkove jame. Upanja, da bomo medsebojno povezali obe jami je bilo takrat konec. To bridko spoznanje, če temu lahko tako rečemo, pa je botrovalo novi najdbi. V gozdu (nad rovi Jame pod Predjamskim gradom) nam je naš član Janko Marinšek pokazal obetaven dihalnik v katerem so pred več kot ducat leti že kopali.

Bojanova jama

2006 je minilo v znamenju napornega kopanja dihalnika (Bojanova jama), ki je bil sprva le 4 m globoka luknja, kasneje pa se je jama odprla in vpadli smo v 30 m globoko brezno. V zgornji polovici brezna je bilo videti večjo dvorano in horizontalni razvoj rovov. Dolgo časa smo potrebovali, da smo našli nadaljevanje jame, nato pa smo vendarle zaznali prepih, ki je vlekel izza blatnega podora na koncu dvorane in pričeli smo z odkopavanjem kamenja. Celo leto 2007 smo potrebovali, da smo se prebili skozi ta skalni podor, ki se je izkazal za prelom vzdolž katerega se je razvijala jama. Po nadaljnjih kopanjih smo na začetku leta 2008 prešli horizontalne rove in se med ogromnimi skalnimi bloki (Kamnoljom) pričeli strmo spuščati v globino. Do konca leta smo se preko nekaj vzporednih brezen in s številnimi vmesnimi kopanji uspeli prebiti do nič kaj obetavnega dna brezna Bidala. Ocenili smo, da nam je povezava s Predjamskim sistemom ušla, saj smo se spustili dobrih sto metrov mimo vrha Poševne dvorane. Nadaljevanje Bojanove jame smo jeli iskati višje in na začetku lanskega leta, ko smo s cigaretnim dimom zadimili njene zgornje dele, je iz špranje na globini 45m zapihal svež zrak. Od tam naprej smo nato dobra dva meseca marljivo kopali in se prebijali vzdolž že znanega preloma. Konec februarja, ko je kopanje rova zaradi potencialne zrušitve postajalo čedalje bolj nevarno in ko smo bili z moralo že čisto na dnu, smo odločili izmeriti poligon jame. Na našo srečo se je izkazalo, da smo se s kopanjem zaustavili nekaj metrov stran od preplezanih delov v Predjamskem sistemu. Sklenili smo, da organiziramo še eno akcijo s katero bi ali ovrgli, ali potrdili povezavo Jame pod Predjamskim gradom in Bojanove jame. Akcijo naj bi izvedli z dvema ekipama in sicer eno, ki bi šla z dimnimi petardami na predjamski konec predvidene povezave, in drugo, ki bi šla v dihalnik preverit ali dim sploh pride in koliko časa potrebuje. Sporazumevali naj bi se z jamskim radiem.

Ta veseli dan

Tako je prišel dan (sobota 21.3.2009), ko se nas je zbralo dovolj za izvedbo akcije, a tik preden smo se zbrali je Ivo narobe priklopil baterijo in skuril radio Nicola. Vseeno se nismo dali in se podali v jamo po predvidenem planu. Nedelujoč radio je predstavljal velik problem saj nismo vedeli ali se bomo s trkanjem kladiva po kamnu sploh sporazumeli. Kako bomo vedeli kdaj sta obe skupini na svojih mestih, če trkanja ne bo slišat? Koliko časa naj v tem primeru skupina v dihalniku čaka na morebitni dim? Nad akcijo je visel velik vprašaj. Nič kaj optimistični smo se podali vsak v svoj konec. Sam sem bil v ekipi, ki je šla v dihalnik. Po dobri uri smo bili pod podorom. Za trenutek smo vsi utihnili in zdelo se mi je, da slišim ekipo na drugi strani. Tiho mašo smo se šli še nekaj časa, a glasov nismo zaslišali. Skozi ožino sem se splazil malce dlje ob podoru in prisluškoval. Tokrat sem glasove, čeprav še vedno zelo šibke, slišal bolj razločno. Kolegi spet niso nič slišali in tako v šali podvomili v mojo prisebnost. Kasneje se je nekdo iz druge ekipe  zadrl, kar smo slišali vsi v dihalniku. V trenutku smo se začeli na ves glas dreti, a odgovora ni bilo - verjetno oni nas niso slišali. Kar naenkrat pa se je iz druge strani zaslišal glas razločno kot bi se pogovarjal čez mizo "Ej, kje ste?" "Tukaj" odvrnem in posvetim z lučjo med podorom. Enako je storil tudi Marjan na drugi strani. Debelih oči in z usti do ušes smo se spogledovali, saj nismo mogli verjeti kako blizu smo si. Bili smo namreč bližje od vseh pričakovanj in skozi podor smo si podali roke. Veselje je bilo neizmerno! Takšno odkritje doživiš enkrat v življenju, če imaš srečo. Dobra novica je bila tudi to, da je podor z druge strani zlahka obvladljiv.

Bonus akcija

Kmalu potem smo vzeli orodje in se lahkih nog napotili v jamo razširit podor na vrhu Poševne dvorane. Na začetku novih delov, nedaleč od Zahodnega rova, pa nas je pričakala skorajda zalita ožina (Prvi sifon). Dalje v novih delih, nekaj metrov za Prvim sifonom pa je bil rov popolnoma zalit (Drugi sifon). Oba poplavljena prehoda sta bila do sedaj vsakokrat suha in voda bi se iz njiju slej ko prej iztekla, a mi smo bili preveč neučakani. Zbrali smo za 45m cevi in sifona v dveh nočeh izpraznili s hidravlično natego. Po ponovno prehodnih rovih smo se odpravili na vrh Poševne dvorane in končno naredili prehodno še zadnjo ožino med Bojanovo jamo in Jamo pod Predjamskim gradom.


Radio lociranje

Pri raziskovanju smo si pomagali z radiem Nicola domače izdelave, s katerim je mogoče brezžično komuniciranje s površjem in določanje vertikalnih projekcij točk v jami. Slednje nam je prišlo še kako prav. Potrebni sta dve enoti priključeni na tuljavo (Ø50cm). Oddajna enota je postavljen v jami s tuljavo v vodoravnem položaju medtem, ko zunanja ekipa obrača tuljavo v navpičnem položaju in išče središče magnetnih silnic oddajne enote. Ko je tuljava sprejemne enote v osi magnetnih silnic signal utihne ne glede na to kako je navpična tuljava obrnjena. To pa tudi pomeni, da se nahaja navpično nad oddajno tuljavo v jami, saj je le ta postavljena vodoravno.


Kratka kronologija

04.02.2006 Prvi obisk kamina v novih delih Zahodnega rova
14.05.2006 Dosežen vrh poševne dvorane (+110m)
05.08.2006 Prebita vhodna ožina v Bojanovo jamo
06.01.2007 Odkrit prepih izza skalno blatnega podora
23.03.2008 Spust na dno brezna Bidala (-142m)
28.12.2008 Na globini -45m odkrit prepih
21.03.2009 Potrjena povezava
01.05.2009 Prebita še zadnja ožina
23.05.2009 Prvo prečenje iz Bojanove jame v Predjamo

Delavci in pomagači:

Boris Šajtegelj, Ivo Sedmak, Jernej Petrovčič, Marko Matičič, Matjaž Milharčič, Simon Klemen, Tomaž Česnik, Dušan Tominc, Izidor Šantek Zupančič, Marjan Vilhar, Matija Perne, Roman Bogataj, Stanislav Glažar - Sten, Zdenka Žitko


Poročanja z aktivnosti, ki so pripeljale do povezave

9. 8.2005 Ogled kaminov v Predjamskem sistemu
4. 2.2006 Plezanje kamina
1. 4.2006 Plezanje kamina v Predjamskem sistemu
18. 8.2006 Kopanje in meritve v Bojanovi jami
8.10.2006 Radio lociranje
7. 1.2007 Bojanova jama
10. 6.2007 Vrtanje v Bojanovi jami
22. 3.2008 Rušenje podora
1. 3.2009 Meritve v Bojanovi jami
1. 5.2009 Preboj Bojanova jama - Predjamski sistem
23.5.2009 Skozi Bojanovo jamo v Predjamo