Lenčkova jama
Pisalo se je leto 2005, ko smo člani Društva za raziskovanje jam Luka Čeč po dolgih, bolj ali manj sušnih letih ponovno doživeli »svojih pet minut«, saj smo na dobro raziskanem področju okoli Predjame odkrili jamo, dolgo skoraj 1 km.
Ob dejstvu, da se vode iz Predjamskega podzemlja stekajo v Vipavsko dolino, in vedoč, da je Nanoško-Hrušiško zaledje jamarsko izjemno zanimivo, smo v društvu sklenili, da se v prihajajoči zimi posvetimo raziskovanju jam na tem območju. Ob natančnejšem pregledu topografskih kart in leg Predjamskega podzemnega sistema ter Vipavske doline smo sklepali, da bi morali podzemni rovi Predjame potekati tudi pod Črnjavsko dolino, zato smo širšo okolico omenjene doline izbrali za cilj bodočih raziskovalnih akcij.
Opremljeni z markirnimi spreji smo se januarja in februarja potikali po Črnjavski dolini in med snežno odejo označevali kopne, oziroma »predihane« skalne razpoke. Po nekaj zaporednih akcijah se nam je začelo dozdevati, da piha že skoraj iz vsake razpoke in da smo nehote pričeli označevati tudi že tam, kjer prepiha sploh ni bilo. Hvala bogu, da je bilo tega trpinčenja kmalu konec, saj smo ob nenadejanem obisku bližnje Lenčkove jame doživeli pravo razsvetljenje. Stali smo pred vhodom jame in se začudeno spogledovali, saj nismo mogli verjeti lastnim očem − iz jame so se valili oblaki pare kakor iz kakega ogromnega kotla. Prizor je bil naravnost veličasten in eden takšnih, ko takoj pozabiš na vse, kar se ti je prej hudega dogajalo − recimo označevanje nepomembnih špranjic pri −8 °C.
Prvopristopniki
14. 3. 2005 se nas je dokaj številčna ekipa odpravila v jamo na kopalno akcijo. Vsi smo nestrpno čakali ob podoru in si podajali kamenje. »Kaj je naprej?«, se oglasi Jure. »Naj gre pogledat. Zakaj nič ne pove?« In še preden smo preložili za samokolnico kamenja, se je izpod podora zaslišal odmev: »Jama gre naprej!« Radovednost smo morali brzdati, saj je bilo kamenje dokaj labilno in smo se bili pod podorom prisiljeni plaziti »kot po jajcih«. Za podorom smo naleteli na ožino in za njo na zasigano strmino, nad katero je bil strop dovolj visoko, da smo se sprehodili stoje. Na dnu strmine smo prišli do ponvic (Zgornja promenada), iz katerih je voda preko poševne stopnje curljala v veliko dvorano, do polovice tlakovano s ponvicami (Spodnja promenada). Iz dvorane smo, preko s kapniki posejane stopnje, nadaljevali po manjšem, a še vedno prostornem rovu, vse dokler nismo prišli do Lože na vrhu Ane dvorane. Tam pa se je naša pot zaenkrat ustavila, saj smo se znašli pred 10-metrsko stopnjo, za katero bi obvezno potrebovali vrv ali lestve. Dvorana je bila velika, nas pa tudi ni bilo malo in so jo zato naše karbidovke razsvetlile dovolj močno, da smo dobili predstavo o njeni velikosti. 
Zadovoljni in neučakani smo se vrnili po opremo in si ogledovali Promenado, ki je bila prostorna in bogato zasigana. Med vračanjem skozi podor pa se je pod nogami enega izmed nas ta sprožil in zrušil. K sreči v tistem trenutku ni bil nihče pod podorom in smo jo odnesli brez praske, nekaj pa nas je ostalo v jami, vendar so lahko tisti, ki so bili zunaj, podor prekopali. Nevarnemu podoru navkljub se je nekaj jamarjev odločilo, da vzamejo opremo in se gredo spustit v Ano dvorano. Ta je zelo razgibana in se nadaljuje v dva rova, ki ju ta dan niso uspeli v celoti raziskati, saj je bila ura že precej pozna, pa tudi vrvi je že zmanjkalo.
Težave s podorom
P
odor, pod katerim smo prišli v nove dele jame, je v marsikom zbujal strah. Čeprav je bila na začetku radovednost močnejša od strahu, nam je po zrušitvi, ko nas je nekaj ostalo ujetih v jami, dalo misliti. Sklenili smo, da pred nadaljnjimi raziskavami prehod temeljito razširimo. Potrebni sta bili dve konkretni kopalni akciji, kjer smo poleg »špice« in macole za izvlek skal uporabljali tudi vrvno tehniko. Prehod smo razširili do te mere, da je le še polovica prehoda mejila na podor, ostala polovica pa na živo skalo. Iz previdnosti smo sklenili, da pod sveže saniran podor ne rinemo in stanje raje še enkrat preverimo čez kak teden ali dva. Ko smo se tako čez dva tedna namenili nadaljevati raziskave, smo naleteli na spremenjeno stanje. Podor se ni v celoti porušil in je bil še prehoden, a dejstvo, da ni stabilen, je bilo dovolj, da v jamo nismo šli. Potrebna je bila dodatna sanacija podora. Na izbiro smo imeli ali nadaljnje kopanje ne slutenih količin kamenja ali ojačanje prehoda bodisi s cevastim ogrodjem bodisi z betonom. Odločili smo se za betoniranje, ker je lažja rešitev kot prekopavanje in trajnejša kot ogrodje. Zidarski podvig nam je vzel kar nekaj vikendov, saj smo malto mešali ročno in jo dostavljali v vedrih. V vertikalnem delu prehoda smo namreč naredili meter visok podporni zid, višje pa smo s podornim kamenjem in malto sezidali škarpo, ki je obiskovalec na prvi pogled ne loči od podora. Rezultat je dobro saniran prehod, ki ga podorne skale ne ogrožajo več in, kot kaže, nadaljnje sanacije ne bodo potrebne.
Varovanje jame
Ko smo prvič stopili v jamo, smo se kaj kmalu zavedli krhkosti sigastih tvorb v Spodnji in Zgornji Promenadi, preko katerih nismo našli alternativne poti. Spoznali smo, da bo treba nekaj ukreniti za čim manjšo škodo. Vsej previdnosti navkljub smo z vsakim obiskom našli novo »najboljšo« pot čez ponvice, kar se kratkoročno ni poznalo, a dolgoročno bi to gotovo pomenilo poškodbe na skoraj vseh ponvicah. Odločili smo se, da izberemo eno pot in jo označimo s trakovi. Rešitev se je obnesla celo bolje, kot smo mislili. Temu botruje tudi dejstvo, da kljub označeni poti po ponvicah hodimo kar se da previdno in v jami ne puščamo trajnih sledi. Zavedali smo se tudi, da se je s prekopanim podorom prepih močno povečal, kar vsekakor vpliva na jamsko klimo. V izogib prevelikim spremembam le-te smo na vrhu podpornega zidu namestili loputo, s čimer smo vzpostavili prvotno zračnost oziroma klimo jame.
Jama gre naprej
Z dobro saniranim podorom je postal prehod skozi Lenčkov rov varen in raziskave so stekle naprej. Oboroženi z dodatno opremo smo dokaj hitro napredovali in jama je bila deležna številnih obiskov. Vsakič se je našel kakšen nov rov, dvorana ali meander. Izkazalo se je, da je jama razgibana in bogato okrašena vse do Netopirjevega rova. Polni radovednosti smo odhajali v jamo, vse dokler nismo prišli v dvorano »Dno ravnic«, kjer pa smo napredovanje zaman iskali. Nič ne de, smo si dejali, jama je razvejana in gotovo smo kje spregledali kakšen rov. Začeli smo pregledovati temeljiteje in med drugim našli prehod iz Podorne dvorane v tedaj neznan rov. Z velikim navdušenjem smo se spuščali po rovu, ki se je odpiral, dokler ni prišel do manjše dvorane. V tem trenutku je nekdo zavpil: »Jama gre naprej,« a kmalu smo spoznali, da smo v že znanih delih, saj smo se po Toboganu spustili v Podhod. Ko smo tako prehodili in preplezali, kar se je dalo, smo se zavedeli, da je turističnega dela jame konec in da bo napredovanje gotovo zahtevnejše.
Možnost povezave s Predjamo
Močan prepih pri vhodu in dejstvo, da Lenčkova jama leži nad Zahodnim rovom Predjame, nam nista dala miru. Razmišljali smo o zaledju prepiha, ki je po vsej verjetnosti Predjama, ter spoznali, da če prehod obstaja, ga bo skoraj gotovo treba širiti. Kmalu smo začeli vtikati nosove v vse špranje in v eni izmed njih, med skalami pri Karfjolcah, začutili rahel prepih. Izkazalo se je, da ta špranja le ni tako nedolžna, kajti za njo se je skrival »Izi rov«. Na polovici tega rova smo prišli do neprehodne ožine s prepihom. Potrebno je bilo kar nekaj delovnih akcij, da smo ožino dovolj razširili in se prebili do manjšega prostora »Konj z ročaji«, nato pa po poševnem blatnem rovu dosegli zasigan prostor, ki se na dnu konča z lužo. Na žalost preko nje ni mogoče priti suh. Na drugi strani je pritok vode, za njim pa presneto ozek rov, ki se kasneje zoži do neprehodnosti. Marsikateri obiskovalec bi se utegnil spraševati o ustreznosti imena »Izi rov«, saj je rov v spremstvu transportke vse prej kot »izi« in vzame več časa in energije kot obisk »Dna ravnic«. Čeprav smo se vmes že ukvarjali z drugimi jamami, v času pisanja tega članka raziskav v Lenčkovi jami še nismo opustili, saj nam močan prepih ob vhodu in lega nad Zahodnim rovom Predjame še vedno ne pustita miru.
ODLAGALIŠČE SMETI
Ker je jama priročna, le 10m od asfaltirane ceste, so ljudje vanjo odvažali smeti, ki so v starem delu jame segale do samega vhoda. S čiščenjem starega dela smo v začetnem navdušenju odlašali. Jamo smo očistili le toliko, da smo poskrbeli za varnost jamarjev se pravi, do Lenčkovega rova. Velika večina smeti pa se je nahajala nižje v starem delu. Kasneje, ko se je navdušenje poleglo, smo v okviru akcije Očistimo Postojno odnesli vse smeti in tako do konca očistili Lenčkovo jamo.
GEOLOŠKI POLOŽAJ LENČKOVE JAME
Po podatkih geološke karte list Postojna (Buser, Grad & Pleničar 1967) se vhod v Lenčkovo jamo nahaja v jurskih kamninah. Na vhodu gre za zrnat dolomit spodnje jurske starosti J11, ki prehaja v menjavanje apnenca in dolomita z litiotidami J12. Pod jurskimi kamninami se nahaja zgornje triasni dolomit T32+3, ki ga zasledimo tudi v Zahodnem rovu Predjame.