10 let odkritja nadaljevanja Čehi 2

Najgloblja jama Kaninsko – Rombonskih podov, najgloblja v Sloveniji, in pred desetimi leti 12. na svetovni globinski lestvici je bila jama, imenovana ČEHI 2 z globino 1.380 m. Vhod so leta 1991 odkrili češki, pozneje pa so pobudo prevzeli italijanski jamarji, ki so do leta 1993 prodrli 1.370 m globoko in skoraj 4.000 m daleč v masiv Rombona. V svoji štirinajst dni trajajoči ekspediciji so ukrajinski jamarji odkrili nov splet rovov, ki jih je pripeljal na globino 1380m. Poleti 2001 je v Jamarskem klubu Borovnica dozorela ideja, da v tej jami organiziramo nove raziskave, ki naj nas pripeljejo čim bliže rekordni znamki. Eden od razlogov za odločitev, zakaj ravno Čehi 2, je bil ta, da do takrat v tej jami in na takšni globini slovenski jamarji še niso delovali.
 Zahtevnost projekta tako po finančni kot logistični plati je botrovala temu, da je organizacijo ekspedicije kot vse-slovenski projekt prevzela Jamarska zveza Slovenije. Jamo smo začeli obiskovati že konec poletja na dno pa smo prispeli šele konec novembra 2001. Nadaljevanja nismo našli vse dokler se niso v petek 8.2.2002 v jamo podali Bojan Stanek, Tomaž Česnik in Aleš Stražar. Naslednji dan 9.2.2002 so med skalami v zadnji dvorani našli prehod za katerim so nadaljevali in se spuščali po jami vse dokler jih ni ustavilo "Jezero dobrih obetov". V raziskavah ki so sledile smo jamo raziskali do globine 1503m, kjer se konča s sifonom. Mogoče pa bo nekega dne nekdo raziskal tudi ta sifon.

Uvod - Čehi 2 - Foto - Udeleženci - Načrti

SLOVENSKA JAMARSKA ODPRAVA 2001-BREZNO ČEHI 2

Prispevek, ki ga je spisal Tomaž Česnik leta 2003 za zbornik ob 50 letnici društva.

Nedvomno ena največjih in najodmevnejših akcij v zgodovini postojnskega društva in pa tudi v slovenski jamariji je bila predlanska odprava Čehi 2, v okviru katere še vedno potekajo raziskave kaninsko-rombonskih podov. Na sami odpravi je sodelovalo 78 jamarjev iz cele Slovenije, od tega devet članov iz DZRJ Luka Čeč, s čimer smo bili najštevilčnejše zastopano društvo in upam si trditi tudi med najdejavnejšimi člani odprave.
Vse skupaj se je začelo na pobudo vodje odprave Toneta Palčiča iz Borovnice, ki si je za svojega namestnika in za vodjo del v jami izbral našega najizkušenejšega člana Janeza Marinška, ta pa je navdušil tudi ostale jamarje v našem društvu. Tako smo že julija začeli s skupnimi pripravami v Predjami in v Kačni jami, katerih namen je bil spoznavanje z ostalimi člani ekspedicije. Vedoč, da nam v najglobljem slovenskem breznu nikakor na bo lahko, smo večino vikendov  preživeli čim bolj  aktivno in si nabirali kilometre na vrveh.
Marinšek je bil, kot vodja operative pri jamarski reševalni službi, s svojo skupino aktiven že od avgusta naprej, ko je vodil aktivnosti pri zbiranju in tovorjenju opreme  na zunanji bazni tabor pod Bandero. Že kmalu jim jo je zagodlo vreme, ki je onemogočalo dostop helikopterja do baze in so morali glavnino tovora prenesti peš v slabem vremenu. Sredi septembra jih je presenetilo tudi snežno neurje in so s  Pircem in Zalokarjem, po treh dneh na hribu,  prišli v Bovec čisto premraženi in mokri, obuti v folije namesto nogavic tako, da bili sredi Bovca prava atrakcija za zapoznele turiste, ki so jih srečevali.

Kako je Luka (Čeč) šel v Čehe

O raziskovanju jame in odkritju novih delov je bilo že precej napisanega (SIOL-net, Naše jame), zato sem se odločil vreči na ta papir nekaj obrobnih prigod, ki pa so se nam še najbolj vtisnile v spomin. Skupen krst v Breznu ČEHI 2, smo člani DZRJL LUKA ČEČ doživeli v soboto 22. septembra 2001, ko smo že ob štirih zjutraj krenili iz Postojne. Ta ura je bila prezgodnja tudi za starega jamarskega mačka Stena, ki je običajno najzanesljivejši, a je mirno prespal naše srečanje in se nam oglasil okoli šeste, ko smo bili že v Slapu ob Idrijci ter sam krenil za nami. Očitno so se mu nekateri izmed nas odločili pomagati in so nas upočasnili z občasnim »prisilnim praznjenjem želodca«, ali pa je bila to le posledica Marinškove divje vožnje. V Bovcu smo vsi neučakani oklestili vsak svoj sendvič, zlili vase kavo in odhiteli na planino Krnico. Če smo po poti jokali o neudobni (predivji) vožnji, so se že po nekaj sto metrih pričeli slavospevi avtomobilom, ko smo prenatovorjeni preklinjali nahrbtnike, strmo pot in sploh vse kar nam je prišlo na misel. Težko otovorjene z opremo za zunanji bivak, nas je Sten dohitel že na pol poti v tabor pod Bandero in skupaj smo še uro in pol grizli v klanec- naj omenim, da Marinšek nima nobenega občutka za čas, saj se ne more obljubljen enourni dostop zavleči v triurno kalvarijo - seveda mislim v šali, ki je bila naš glavni spremljevalec.
 Okoli dvanajste, ko smo uredili zunanji tabor, se je naša pisana druščina podala v jamo. Na vhodni vertikali smo srečali Palčičevo borovniško-rakovško ekipo, ki je izgledala še bolj klavrno od nas. V jamo so spuščali transportke z opremo, a se jim je delo precej zatikalo. Morda je bilo krivo to, da je Klanfa pri opremljanju izpustil par svedrovcov, ali pa jim je primanjkovalo spanja, saj so pol noči porabili za iskanje tabora v megli prejšnji večer. Njihovo delo v jami smo nadaljevali mi in šele zvečer smo se vrnili na površje ter zaužili malo tople juhe. Nastala je dilema, ali jo popihamo v dolino in rinemo domov, ali pa se naspimo in takoj zjutraj poskusimo priti v dolino pred prihajajočim dežjem. Odločili smo se za slednjo varianto, a žal bili petnajst minut prepozni in nas je pred Krnico pošteno spralo. Dež je tako postal naš stalni spremljevalec še na nekaj naslednjih akcijah. Vsi premočeni smo se zbasali v avte in se zapeljali do Alp hotela, kjer smo bili pod nadstreškom glavna atrakcija za mimoidoče, ko smo nagi skakali okoli in iskali koščke suhe obleke. Druge vrste mokrota pa je bila kriva, da smo namesto običajnih dveh ur, v Postojno potovali do večera, saj smo si pobliže ogledali vsako obcestno gostilno.
 Naslednja akcija je bila enodnevna, ko smo prenesli še nekaj opreme na -150m in vse pripravili za naslednji skok v globino. Tokrat jo je zakuhal Barletov Bojan, ko se je šele pri preoblačenju pred jamo spomnil, na lepo zvit kombinezon, ki pa je na žalost ostal doma. Je pa zato imel v nahrbtniku kar dva plezalna pasa in je na vhodni vertikali, oblečen v podkombinezon, napravil celo študijo o razliki med Petzlom in Alp Designom, medtem ko smo z Marinškom in Pircem povedali kar nekaj pikrih na račun njegove pozabljivosti, saj smo po ozkem meandru tovorili še njemu namenjene transportke.
 Tretja akcija je bila široko zastavljena in smo se je ponovno udeležili v polni zasedbi. Hitro smo dospeli do baze pred jamo in se spustili v brezno, na slabo vremensko napoved pa smo se požvižgali. Za nami je prišel še Palčič z Rakovčani in opremljanje do -400 m nam je šlo gladko od rok. Precej zdelani smo se okrog polnoči obrnili in lepo splezali do -230 m, do dna brezna Marija Dolores. Ko so vsi ostali bili že na vrhu je po šahtu začelo kapljati, čez dve minuti rahlo curljati, nato pa pošteno liti. Sam sem ravno izplezal iz vertikale, ko je začel teči pravi potok in je Marka Barleta že pošteno zmočil, Palčič in Mršek, ki sta bila šele spodaj, pa sta bolj plavala kot žimarila. V vhodnem breznu je bil pravi naliv in ob jutranjem svitu smo prišli ven čisto premočeni in premraženi. V baznem taboru smo se zatekli pod cerado, a teles se ni dalo več ogreti. Šele tedaj smo sprevideli ogromno napako, ki smo jo naredili zjutraj, ko smo pustili odvečno obleko in spalke v Krnici, da bi bili na poti čim lažji. Zato nam ni ostalo drugega kot takoj, ob rahli svetlobi, nalivu in silovitem vetru, čimprej sestopiti v Krnico. To nam je uspelo v rekordnem času, saj smo kar leteli po klancu navzdol, Margon pa je vmes še najmanj stokrat padel, saj je sestopal kar v škornjih. Ko smo se v Alpu preoblekli in se odpeljali proti domu, pa je posijalo sonce in nas prijetno segrelo ter uspavalo po neprespani noči. Tako smo nekje pri Kobaridu vsi zaspali, razen Bojana, ki je zadnji trenutek zbudil šoferja in preprečil izlet s ceste. Nekako smo privijugali do Kanala ob Soči in se bili primorani  odpočiti. Mi smo skočili na pivo, Marinšek pa si je malo oddahnil in zaspal za volanom Land Roverja, od jamarske reševalne službe. Lahko si zamislite zmrdovanje in obrekovanje ljudi, ki so ravno hodili od maše, ter so povedali precej pikrih na račun »uradne osebe«, ki da že ob enajstih dopoldne, mrtvo pijan, spi za volanom.
 V četrti akciji pa smo že skusili pravo globino. Zvečer smo se pred jamo lepo naspali in zjutraj že zgodaj začeli z opremljanjem. Popoldne smo bili že na dnu največje vertikale Grosso e stanco in prodirali dalje do -700 m, kjer so se nekateri obrnili, z Marinškom, Milharčičem in Reharjem iz Ajdovščine, pa smo okoli polnoči prišli na -900 m, do bivak placa, ki smo ga na naslednji akciji postavili. Sledilo je osemurno lezenje na površje, ki je bilo še posebej utrujajoče zaradi zaspanosti, saj smo ven prišli po štiriindvajsetih urah brez počitka.
 Nato je prišel dolgo pričakovani 24. november, ko se je začela devetdnevna akcija. Po predhodnih petih obiskih v Čehih 2 in obilo kondicijskih pripravah smo bili Postojnčani psihofizično odlično pripravljeni in vodilni pri nadaljnjih raziskavah. V soboto smo trije pomagali nesti opremo na hrib in se vrnili domov ter vsi skupaj odšli v Bovec v ponedeljek 26. novembra. Že takoj ni šlo brez zapletov, saj smo se morali iz Razdrtega vrniti v Postojno, da smo spravili v pogon avto Marinškovi ženi, a nam ni bilo težko uloviti ostalih, saj je Premrlu še pred Tolminom spregel avto. To nas nikakor ni spravilo v nejevoljo in popoldne ob treh smo se že spustili v jamo. Prvi smo se spravili spat  na -900 že okoli devetih, za nami pa sta prišla še Lojz in Bojan. Lojz je občudoval razsežnosti bivaka in ves navdušen skakal okoli, medtem ko je Bojan, že precej zaspan čisto resno dejal: »Jst si bom pa šotor rajši pugledu zjutri, ku bo svtlu«. Vsi smo planili v smeh, tudi Bojan, ko se je zavedel svojih besed in še dolgo smo ga zbadali na račun »jamskega sonca«.
 V naslednjih dneh smo jamo opremljali proti dnu, vsak dan pa se je ekipa zmanjševala, saj so se nekateri vrnili ven. Po treh dneh smo prišli na –1370 m, do koder so jamo raziskali že Italijani. Na dnu smo bili takrat Marinšek in jaz ter še šest jamarjev iz drugih društev, Matjaž pa se je obrnil tik nad dnom. Pot, nazaj na svetlobo, je trajala dva dni in po 120 urah neprekinjenega bivanja v jami, sva skupaj z Marinškom, prišla ven v soboto, kot zadnja iz naše ekipe. V nedeljo so se vrnili iz jame še ostali jamarji in s tem je bil prvi del odprave uspešno končan, saj je prvi Slovenec stopil na dno.
 Želeli pa smo si še globlje in v začetku leta 2002 nam je uspelo najti prehod v podoru na dnu jame. Pobudo pri raziskovanju novih delov smo zopet prevzeli Postojnčani, ki smo v naslednjih dveh akcijah, s pomočjo jamarjev iz drugih klubov, jamo opremili, raziskali in izmerili do sifona na –1533 m.
 Jamarstva neuk bralec, bi morda iz opisanega sklepal, da je jamarija enostavna stvar, a je ravno nasprotno. Za dostop do baznega tabora smo, v lepem vremenu, potrebovali od 2 do 3 ure hoda, z nahrbtniki težkimi od 20 do 35 kg, pozimi pa tudi dlje, ko smo gazili meter snega. Matjaž se je tega, na eni izmed zimskih akcij, lotil kar v supergah, saj je gojzarje pozabil doma in mu ni preostalo drugega, kot natakniti gamaše na adidaske in zagaziti v sneg. To je do tedaj menda uspelo že Sablji, ki je pred desetletjem prišel na reševalno akcijo v Črnelsko brezno isto letno obut v visokem snegu. Težje pa se je bilo nazaj obuti, ko smo prišli iz jame, saj so Matjažu premočeni supergi zmrznili in jih je moral najprej odtaliti na soncu.
 Tudi spanje v jami nikakor ni preprosto. Spalna vreča, v vlagi in temperaturi malo nad ničlo, lepo greje dokler je suha in ne greš vanjo moker, vendar so se spalke že kmalu navlažile in zasvinjale, tako da smo na koncu spali že v pravi plesni in smradu. Prehranjevanje je sploh problematično. Navadno forsiraš po jami brez postanka in piješ le mrzlo vodo, nato pa poješ kar ti pride pod roko. Na eni izmed akcij smo si v krompirjev golaž zdrobili napolitanke, ker se nam je zdel preredek, kruha pa ni bilo. Takrat se mi je to zdelo odlično, sedaj pa me kar malo zvije, ko pomislim na to kombinacijo. A v življenju se kmalu pozabi na težave in neprijetnosti ter od vsega skupaj ostanejo le lepi spomini, ki jih je bilo na teh akcijah kar precej.
 Samo raziskovanje jame je bilo zelo uspešno. Brezno smo poglobili za 123 m in je iz 12. mesta prišlo na 5. mesto najglobljih svetovnih jam. Veliko vlogo pri raziskovanju smo imeli postojnski jamarji, ki smo vsi presegli svoje želje pred odpravo: Marko Pirc je prišel na –750 m in je bil nato s Stenom za zunanjo ekipo, Barle Bojan in Premrl Alojz sta prišla na –1070 m, Barle Marko je bil na – 1200 m, Margon Janez na – 1220 m, Marinšek Janko, Milharčič Matjaž in jaz pa smo jamo raziskovali do –1503 m, kjer smo dosegli dno, ob pomoči Rakovčanov Mrška, Puca, in Štruklja ter Staneka iz Idrije. Z Marinškom in Milharčičem smo v breznu preživeli več kot 400 ur vsak.
 Največji motivator celotne odprave pa je bil, žal tragično preminuli, Barle Bojan, ki nas je, kot najstarejši član odprave, vedno znova spodbujal in skupaj smo preživeli ogromno nepozabnih trenutkov.

Uvod - Čehi 2 - Foto - Udeleženci - Načrti

Foto dnevnik

Kmalu po zaključku raziskav sem iz fotografij, ki so jih slikali člani DZRJ Luka Čeč, skupaj spravil nekakšen foto dnevnik oziroma predstavitev v kateri sem prikazal odpravo Čehi 2 kot sem jo doživel sam. Predstavitev je stara 9 let in je bila takrat namenjena predvsem prijateljem. Verjamem pa, da bo ob deseti obletnici odkritja zanimiva tudi marsikomu od sodelujočih. 

Matjaž Milharčič

P.S.
Ignorirajte tipkovnico in miško, ki sta ponekod ponazorjeni. Tam sta še iz stare predstavitve. Za premikanje med slikami uporabite smerne tipke levo/desno.

Uvod - Čehi 2 - Foto - Udeleženci - Načrti

Jamarji, ki so tako ali drugače sodelovali na odpravi:

Seznam je povzet s strani cehi2.siol.net. Vsebuje udeležence, ki so se na odpravo prijavili na začetku in je morebiti pomanjkljiv. Podatki so iz leta 2001 pozneje pa se je raziskavam pridružilo še nekaj jamarjev in jamark.

	BARLE Bojan Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	BARLE Marko Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	BENČINA Mitja Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina
	BRAČIČ Rajko Jamarsko društvo Speleos -Siga Velenje
	BREŠAN Smiljan Jamarsko društvo Temnica Kostanjevica na Krasu
	CELARC Bogomir Jamarski klub Borovnica
	ČESNIK Tomaž Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	DOBRUN Monika Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	DULAR Matej Jamarski klub Borovnica VODJA KATASTRA JAM PRI JAMARSKI ZVEZI
	FONDA Luka Jamarsko društvo Sežana
	GEDEI Peter Jamarski klub Železničar Ljubljana
	GLAŽAR Stanislav "Sten" Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	GUŠTIN Jordan Jamarsko društvo Sežana Predsednik Jamarske zveze Slovenije
	HOMOVEC Jani Jamarsko društvo Rakek
	HRIBAR Darko Jamarski klub Novo Mesto
	INTIHAR Damjan Jamarsko društvo Rakek
	JAKOFČIČ Jaka Jamarsko društvo Sežana Vodja Jamarske reševalne službe
	JAKOFČIČ Jure Jamarsko društvo Sežana
	JERMAN Jože Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	KELNERIČ Sandi Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	KRAŠOVEC Marko Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	KRAŠOVEC Matej Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	LUZAR Mateja Jamarski klub Novo Mesto
	MAKOVEC Ana Jamarski klub Borovnica
	MARGON Janez Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	MARINŠEK Janko Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna Vodja operative Jamske reševalne službe pri JZS
	MERELA Maks Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	MILHARČIČ Matjaž Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	MRŠEK Matjaž Jamarsko društvo Rakek
	MRŠEK Mitja Jamarsko društvo Rakek
	PALČIČ Tine Jamarski klub Borovnica
	PALČIČ Tone Jamarski klub Borovnica VODJA ODPRAVE
	PAVLIN Marko Jamarski klub Novo Mesto
	PELJHAN Marko Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina
	PIRC Marko Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	PREMRL Alojz Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč Postojna
	PRISTAVEC Jože Jamarski klub Borovnica
	PUC Janez Jamarsko društvo Rakek
	REHAR Robert Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina
	ROBEK Mirko Jamarski klub Novo Mesto
	STANEK Bojan Jamarsko društvo Srečko Logar Idrija
	STRAŽAR Aleš Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	ŠKULJ Rok Jamarski klub Borovnica
	ŠTRUKELJ Aleš "Klanfa" Jamarsko društvo Rakek
	VIDIC Aleš Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale
	ZALOKAR Luka Jamarsko društvo Rakek
	ŽALEC Peter Jamarsko društvo Rakek
	ŽITKO Sebastjan Jamarsko društvo Sežana
	ŽUGELJ Dejan Jamarski klub Železničar Ljubljana

Uvod - Čehi 2 - Foto - Udeleženci - Načrti

Načrti jame

• Prev
• Next