O nas
Začetki - Ustanovitev jamarske sekcije v Postojni - Prve aktivnosti - Od kod naše ime
Začetki
Kras je že od nekdaj pritegoval pozornost domačih in tujih raziskovalcev. Na območju med Pivško kotlino in Tržaškim zalivom je bila dana pobuda za ustanovitev prvih jamarskih društev. Tako so v zadnjih letih 19. stoletja začela le-ta tudi nastajati (1879 na Dunaju (Verein fűr Hohlenkunde), štiri leta pozneje v Trstu (jamarski odsek primorske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva) in 1889 v Postojni (Antron).
Antron velja za začetnika organiziranega slovenskega amaterskega odkrivanja jam. Pred ustanovitvijo Antrona je delovalo veliko neorganiziranih skupin, raziskovalci so bili pozorni tudi na okolico Postojne. Tako v Jami pod Predjamskim gradom na steni pred Vetrovno luknjo najdemo napis Slovenski gadje in datum 11. 5. 1882. Leta 1889 je skupina Postojnčanov ustanovila jamarsko organizacijo Antron (grško votlina). Povod za ustanovitev tretje jamarske organizacije na svetu naj bi bilo odkritje Otoške jame leta 1889. Veliko so sodelovali s francoskim speleologom E. A. Martelom
pri raziskovalnem delu o podzemeljski Pivki. Leta 1893 je Martel skupaj s člani Antrona prodrl po podzemeljski Pivki do končnega sifona pred Magdaleno jamo. Te raziskave je Martel opisal v svojem delu »Les Abimes« (1894).
Člani Antrona so med drugim leta 1891 odkrili Lepe jame (Paradiž) v Postojnski jami. O Antronovcih piše tudi Janez Bilc, ki je leta 1893 napisal prvi izvirni turistični vodič v slovenskem jeziku po Postojnski jami. Med drugim pravi: »Novega bode pri nas čedalje več. Zato bode skrbelo društvo Antron, ki se je pri nas v ta namen ustanovilo, da preiskuje podzemeljski svet v postojnski okolici in tako gladi pot bodočim znanstvenim raziskavam pod zemljo«.
Isti avtor omenja tudi prodor Antronovcev iz Postojnske do Otoške jame: »Leta 1890 se je posrečilo nekaterim jamoplaznikom Postojnskim prodreti do označenega mesta. Deloma v čolnu, deloma ob skalnem bregu reke Pivke pomagali so si dalje ob reki, ter potrdili podzemeljsko zvezo Postojnske jame z ono do tega časa samostojno smatrano Otoško jamo, katera se je leta 1889 odkrila«.
Konec 19. stoletja Antron razpade, prelomnico v raziskovanju našega krasa pomeni leto 1945, ko postane primorski kras, last slovenskega naroda. V tistem obdobju se je tako začel razcvet raziskovalnega dela in tudi turistične dejavnosti, največ po zaslugi dr. Alfreda Šerka. Raziskovalno delo se leta 1947 nadaljuje v Inštitutu za raziskovanje Krasa Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Začetki - Ustanovitev jamarske sekcije v Postojni - Prve aktivnosti - Od kod naše ime
Ustanovitev jamarske sekcije v Postojni
Leta 1910 je bilo ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemeljskih jam Slovenije. 12. maja 1910 so se ustanovitelji zbrali na ustanovnem zboru. Kunaver v enem od svojih del pravi, da so do prve svetovne vojne raziskali mnogo jam, ob izbruhu prve svetovne vojne je raziskovanje nekoliko zamrlo, po prvi in drugi svetovni vojni pa so zopet dosegali velike uspehe.Raziskovali so predvsem na Notranjskem in ob porečju Ljubljanice.
Leta 1952 je bila v Postojni ustanovljena prva sekcija Društva za raziskovanje podzemeljskih jam Slovenije. Sekcija je bila prva jamarska organizacija izven Ljubljane. Leta 1954 postane sekcija v Postojni podružnica že omenjenega društva. V podružnico se sekcija preimenuje zaradi porasta članstva in jamarske dejavnosti. Od Društva za raziskovanje podzemeljskih jam Ljubljana se kasneje odcepi še več sekcij. Leta 1957 postojnska podružnica postane samostojno Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč. Leta 1971 se Društvo za raziskovanje podzemeljskih jam Slovenije preimenuje v Jamarsko zvezo Slovenije. Takrat se tako vse podružnice (klubi) preimenujejo v društva. Postojnsko jamarsko društvo se v več virih omenja kot potomec in naslednik Antrona, prve slovenske jamarske organizacije.
Pred ustanovitvijo prve jamarske organizacije (podružnice) na Postojnskem so jame raziskovali takratni gimnazijci iz Prestranka skupaj s profesorjema iz postojnske gimnazije Francetom Habetom in Francetom Hribarjem: Marjan Opeka, Janez Tušar, Tomaž Tušar, Zmago Žele, Egon Pretner. Ta skupina ni bila organizirana v jamarsko organizacijo, so pa po besedah Zmaga Želeta imeli stike z Inštitutom za raziskovanje Krasa v Postojni. Gospod Zmago Žele je iz svoje bogate zbirke zapiskov pripravil nekaj podatkov iz tistih časov, začetkov delovanja sedanjega Društva za raziskovanje jam Luka Čeč.
Začetki - Ustanovitev jamarske sekcije v Postojni - Prve aktivnosti - Od kod naše ime
Prve aktivnosti
V letu 1951 je že omenjena skupina opravila devet ekskurzij, šest na področju prestranškega sektorja in tri na območju sajevškega polja. Tako so obiskali naslednje jame:
Prestranški sektor:
- Mala jama,
- Skedenj,
- Jernejeva jama,
- Jerglovec,
- Konjska jama,
- Jama sv. Petra.
Sajevško polje:
- Markov spodmol
- Županov spodmol
- Ogrizkov spodmol
Na območju Prestranka so na novo odkrili štiri jame, ostale tri so bile že poznane (na tem območju so veliko delovali italijanski jamarji pred vojno). Na območju Sajevškega polja so obiskali že poznane jame, ravno tako izpred vojne. Omenjena skupina je v podobni sestavi svoje delo nadaljevala organizirano leta 1952. Tega leta je nastala podružnica v Postojni. Prvi upravni odbor so sestavljali:
- predsednik: do 1957 France Habe,
- tajnik: do leta 1957 France Hribar,
- blagajnik: do leta 1954 Luce Karitzky, do leta 1956 Egon Pretner, od leta 1956 Methilda Urleb,
- gospodar od leta 1952 do 1956 Silvo Modrijan,
- zastopnik mladih: od leta 1952 do 1957 Zmago Žele.
Začetki - Ustanovitev jamarske sekcije v Postojni - Prve aktivnosti - Od kod naše ime
Od kod naše ime
Bilo je leta 1818, cesar Franc I. in njegova žena cesarica Karolina naj bi se na poti v Dalmacijo ustavila tudi v Postojni in si ogledala že takrat poznano Postojnsko jamo. Tisti čas je bil poznan le majhen del jame. Da bi cesarja in cesarico primerno sprejeli, so nameravali izobesiti napis za dobrodošlico.
Protokol odkritja pravi, da so čez reko postavili lestev in jo prekrili z deskami (torej naredili nekakšen most). Na stene na drugem bregu reke naj bi izobesili že prej omenjeni napis. Luka Čeč je odšel z lučjo na drugo stran, da bi poiskal pot čez stene. Počasi je napredoval čez strme stene, drugi pa so, kot se omenja, »bili v strahu za njegovo življenje«. Nenadoma je svetloba njegove luči izginila. Zapisano je, da so ostali čakali več kot pol ure, da je »ta človek brez strahu« prišel nazaj. Čez nekaj časa so spet zagledali svetlobo. Na vrhu visokih sten je stal Luka Čeč, ki je veselo zavriskal in zakričal:
»Lete je an nou svet! Lete je paradiž!«
Ko je prišel nazaj, je pripovedoval, da je našel novo jamo, ki ji ni videti konca. Po tleh si je postavljal odlomljene kapnike, ki so mu s konicami kazali pot nazaj ven…
Tako so bili tistega leta odkriti notranji deli Postojnske jame, vse od Velike dvorane pa do Velike gore. Takrat se je začel razvijati tudi turizem na Postojnskem. Luka Čeč se ob odkritju prav gotovo ni zavedal, da bo s svojim dejanjem ponesel ime kraške lepotice po vsem svetu. Naše društvo pa še danes nosi njegovo ime.