Odprava Črna Gora - Prokletije

Kategorija: Aktivnosti Objavljeno: nedelja, 21 september 2008

Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč že nekaj let uspešno sodeluje z Jamarskim društvom Rakek na meddruštvenih odpravah v Črno Goro. In če so na prejšnjih odpravah (na katerih me žal ni bilo) bolj vandrali kot raziskovali, smo se za letošnjo pridušali, da bomo predvsem intenzivno jamarili.

Šlo nas je vsega skupaj trinajst: Mičo, Klanfa, Lovro, Ileršič, Matej, Marko in Pero (JD Rakek); Ana (JD Borovnica); Matija (DZRJ Ljubljana); Marjan, Izi, Ivo in jaz (DZRJ Luka Čeč).
Pričujoče slike predstavljajo le del aktivnosti, saj so iz bivaka na teren odhajale tri ali štiri ekipe.

Nedelja. Odpeljali smo se z dvemi kombiji.
Mršek je poskrbel za direndaj.
Na Plavskem jezeru smo izkoristili eno redkih priložnosti da se pogrejemo na soncu.
V ponedeljek smo se iz Vusanj v hrib podali dobro naloženi, saj domačina, ki naj bi s konji pretovoril dobršen del opreme, ni bilo doma.
Domačin se je še pravočasno vrnil iz gozda in skupaj z delom ekipe, ki je čakala v dolini so prišli za nami in nas deloma razbremenili.
Nahrbtniki še vedno niso bili lahki, nas je pa vsaj dež osvežil.
Na Beliču, malo nad gozdno mejo, nas je čakalo mesto za bivak, kjer bi morala bit tudi planšarska koliba.
Od planšarske kolibe so ostale samo stene. Šotore smo zato morali kar hitro postaviti, saj nas je lovila tema pa tudi mraz in dež sta bila vse hujša.
V torek zjutraj smo se razveselili sonca. (na sliki so vidni ostanki lesene kolibe)
Vreme je kmalu pokazalo zobe in nas odelo v meglo.
A mi se ne damo. Opremo na hrbet in pot pod noge.
Jama, katere del je ostal neraziskan še od lanske odprave. Tokrat so prišli do konca (-165m)
Jamski ekipi smo pomagali dokler niso šli v jamo.
Mi smo se pa slabemu vremenu navkljub podali na ogled terena.
Ko bi vsaj bilo sonce.
Eno zadelano brezno pa smo vseeno našli.
Največji balvan kar smo jih videli.
Zaradi oddaljenosti vode smo se prvi dan odpravili po sneg v brezno pol ure nad bivakom.
Ob povratku smo se celi premočeni razveselili ognja, nad kolibo pa smo napeli streho. Razpoloženje je bilo takoj boljše.
V sredo nas je spet prebudilo sonce, ki je tokrat pregnalo meglo.
Šli smo si ogledat spodmol, ki pa žal kaj več kot to ni bil.
Se spustili v nekaj kratkih jam.
Ta je bila še posebej kratka.
Zvečer smo se spet vsi dobili ob ognju.
V kolibi smo se pogovorili kje je kdo raziskoval.
Četrtek je bil meglen a mi vseeno rinemo na teren.
Blizu bivaka smo našli 60m globoko jamo z lepim vhodnim breznom.
Raziskali smo tudi skoraj sto metrov globoko jamo, na dnu katere smo našli dva netopirja.
Dna jam so tipično zasuta s kamenjem neredko pa so tudi stene zelo krušljive.
V bivak smo se vračali v temi in gosti megli z dežjem. Kjub GPS-u in utripajoči luči nad bivakom smo težko našli pot nazaj. Zato je bilo veselje toliko večje, ko smo prispeli v kolibo.
Požirek Skenderbeua na dan prežene doktorja stran.
Petek: Ta dan sva šla z Marjanom preverit nekaj čurk in slikat 60 metrski šaht, ki smo ga našli prejšnji dan.
V soboto nas je veliko ostalo v bivaku, v nedeljo pa smo se odpravili vzhodno od bivaka.
Megleno vreme nam je ostalo zvesto in med iskanjem jam smo se držali skupaj.
Sneg in pozno popoldne sta nas pregnala domov.
Lonec pašte smo pojedli še preden se je skuhala.
V ponedeljek smo nadaljevali kjer smo prejšnji dan končali. Našli smo razpoko po kateri je kamenje 'letelo'.
Brezno se zaključi z ledenim čepom in jamarji so se na površje vrnili premraženi (še posebej tisti, ki je pozabil podkombinezon)
Višji vrhovi so bili pobeljeni s snegom.
Vreme se je izboljšalo. Malo smo se odpočili in naredili eno gasilsko. Od leve proti desni: Matjaž, Mitja, Matija, Tone, Marjan in Ivo.
Z vrhov so nas opazovali gamsi.
V torek je bilo vreme še najlepše in nam je bilo kar žal, da je to zadnji dan odprave, a vremenska napoved je bila še slabša kot vreme preteklih dni.
Smo pa ta dan našli 'Phavo lepotico' oziroma najglobljo jamo odprave in tudi edino, ki je bila globlja od 100m.
Še ena gasilska pred vhodom. Od leve proti desni: Matija, Mitja, Matej, Ivo, Tone, Marjan, Marko in jaz.
Sreda, zadnji dan na Prokletijah. Jutro obetalep dan.
Postanki ob poti so bili bolj pogosti in daljši saj smo se v dolino spustili brez konjev.
Vreme nad Vusanjimi in Prokletijami se je kmalu skisalo, pri kombijih pa je že malo rosilo. Je bilo že prav, da smo sestopili.
Ogledali smo si Savino oko...
...in zganjali malo turizma.
Marko je preveril spodmoll, ki pa je bil žal dolg slabih deset metrov.
Voda iz Savinega oka kmalu ponikne.
Ogledali smo si še Ali pašine izvore.
Ženska, ki je gnala ovce, je steklenico, ki je ležala ob cesti, nemudoma vrgla v vodo. Sodeč po smeteh v vodi je metanje le teh v vodo nenapisano pravilo.
Zvečer smo se nastanili v dokaj dobro urejenem hotelu, kjer smo se po dolgem času okopali. Ivo je zahteval sobo s pogledom na Prokletije.
Četrtek. Naš hotel Rosi.
Iz Vusanj smo se odpravili v Albanijo. Ob meji so vsepovsod prisotni takšni bunkerji.
Sliko sicer lepe pokrajine kvarijo smeti, ki ležijo vsepovsod. Domače živai se večinoma prosto pasejo - konji na travi, praseta na smeteh.
O asfaltu ne duha ne sluha.
Cerkev in šola v Vermoshu.
Ko smo se našli pot iz Vermosha, kamor smo v bistvu pomotoma zašli, smo se napotili proti Selcu. Na sliki je ena izmed vasi ,ki leži tik ob nekaj sto meterskem prepadu.
Kmetijstvo še ni mehanizirano.
Za kamijonom smo vozili počasi. Še dobro, da nam ni prišel naproti saj ne vem kam bi se umaknili.
Vasicev soteski so od daleč zelo slikovite.
A tudi tu so smeti vsepovsod in praseta zadovoljno brskajo po njih.
Osrednji trg v Tamare.
Povzpeli smo se po dolgih in strmih ridah.
Prepadna cesta. po celem dnevu vožnje o asfaltu še vedno ne duha ne sluha.
V petek smo se nekateri na hitro okopali v črnogorskem morju in se čez Dalmacijo odpravili domov. Ustavljali smo se le toliko, da nismo dobili preležanin.
Seveda smo morali tudi jesti. Zvečer smo bili že doma.